Maks Viktor | 1001 noč | Iz arabske izdaje Tisoč in ene noči - začetek zgodbe "Pripoved o ribiču"

Iz arabske izdaje Tisoč in ene noči – začetek zgodbe “Pripoved o ribiču”

Integralni prevod Tisoč in ene noči iz arabskega jezika

 

Eden izmed najpomembnejših, največjih in najtežjih prevodov iz zakladnice svetovne kulturne dediščine, ki ga mora opraviti vsak narod, je prevod Tisoč in ene noči.

 

revod Tisoč in ene noči, celotne zgodbe in vseh zgodb Šeherezade, od prve do tisoč in prve noči, je epohalno delo, ki ga je v svetovnem merilu v treh stoletjih opravilo le nekaj prevajalcev. Večina prevodov iz arabskega v svetovne jezike je bila opravljenih v drugi polovici 20. stoletja, tako da slovenski prevod ne prihaja pozno, ali celo prepozno. Prevajalci nam s svojim prevodom prvič v celoti razkrivajo veličino tega brezčasnega dela in odkrivata zaklad, ki ga bodo lahko brale, osvetljevale, tolmačile in uporabljale še mnoge prihodnje generacije. Je plod njihove iskrene ljubezni do literature, požrtvovalne navdušenosti, vztrajnosti in večletnega dela, iskanja absolutnega in popolnega v umetnosti, velike želje in predvsem sposobnosti izpolniti tisto, po čemer so drugi le hrepeneli. 

 

“Slovenščina lahko komajda upa, da bo kdaj dobila poznavalca, ki bo naravnost iz arabščine prelil vanjo celotno zbirko Tisoč in ena noč. V tem času se nam že misel na prevod vseh zgodb iz druge roke zdi založniško razkošje.”

(Stanka Rendla, 1982)

 

revajalci so se spoprijeli z mnogimi zelo zahtevnimi izzivi. Izvirnik ne obstaja. Za osnovo so vzeli besedilo izdaje Kalkuta II. (1839-1842), sočasno pa preverjali prevode z izdajo Bulaq (1835), Habichtovo Breslausko izdajo (1825-1835), v pomoč pa so bili še Gallandovi rokopisi (1704) ter nekateri drugi viri. Opraviti pa je bilo potrebno tudi marsikatero drugo raziskovalno nalogo, mnoga poizvedovanja, iskanja in preverjanja ter na koncu vse to preliti v sodoben slovenski jezik, pa vendar ohraniti patino nekdanjih dni in se kar najbolj približati posredovanju izkušenj srednjeveškega kairskega pripovedovalca. Da o skoraj 10.000 verzih, ki jih vsebuje Tisoč in ena noč sploh ne govorimo. Ob doslednem upoštevanju pravil tako leposlovnega kot znanstveno-tehničnega prevajanja so prevajalci s tem prevodom opravili za slovensko kulturo neprecenljivo delo. In takšnemu delu, kjer se spoji vrhunsko delo z vrhunskim strokovnim prevodom, pritičejo tudi najboljša grafična oprema, oblikovanje, tisk in vezava.

Zgodba o nosaču in treh dekletih

za prevajanje  tega dela ni dovolj samo popolno znanje arabščine, potrebno je poznavanje geografije od severne Afrike, preko Bližnjega vzhoda do Kitajske, zgodovine in kulture teh krajev, najti prenekatero zgodovinsko ime mesta, ki ga dandanes ni več, natanko poznati Koran, zgodovino islama, vladarjev, kalifov, družinske povezave, pa tudi običaje, kulinariko, rastlinstvo, itd. Prav tako je potrebno poznavanje arabske in slovenske poezije, in ne samo poznavanje, pesmi je treba prevesti in prepesniti – spraviti v obliko in verz in tudi to je prevajalcema več kot uspelo. Monorimne dvostihe v izvirniku smo poskušali približati slovenskmu ušesu, zato so v pesmih uporabila tudi rime, ki so značilne za naše ljudsko in umetno slovstvo, npr. zaporedno, prestopno, notranjo rimo, pa asonance, aliteracije ipd. Posebnost je tudi to, da gre za prevod iz kvantitativne metrike v akcentuacijsko, iz jezika, ki se od slovenščine razlikuje bolj kot se slovenščina od npr. stare grščine ali latinšine, in ima svoje posebnosti in zakonitosti. Da bi se ohranil vtis kvantitativne metrike, se v vsaki pesmi posebej ohrani dolžino posameznih verzov, skladno s prevajanjem v slovenski jezik.

 

“V naslovu Tisoč in ene noči je nekaj zelo pomembnega. Ni naključje, da je bila za srednjeveške Arabce številka 1001 število neskončnosti. Zato Tisoč in ena noč ni umrla. Neskončni čas Tisoč in ene noči nadaljuje svoj tek.”

(Jorge Luis Borges)