Tisoč in en vpliv na zahodno kulturo
“Da bi preživeli, si moramo pripovedovati zgodbe.”
(arabski pregovor)
i znano, ali imata v ključnih elementih tako podobna Homerjeva Odiseja (8. st. pr. n. š.) in Sinbadova popotovanja skupen izvor ali pa so arabski pripovedovalci porabili veliko časa za preučevanje Odiseje. A čeprav se je prvi znani prevod v evropskem jeziku pojavil šele leta 1704, je imela Tisoč in ena noč na zahodno kulturo vpliv veliko prej. Krščanski pisci so namreč v srednjeveški Španiji iz arabščine prevedli številna dela; filozofijo, matematiko, pa tudi leposlovje. Znanje o delu, neposredno ali posredno, se je širilo izven Španije. Teme in motive z vzporednicami iz Tisoč in ene noči najdemo v Chaucerjevih Canterburyjskih povestih, Boccaccievem Decameronu, delih Giovannija Sercambija in v viteškem epu Besneči Roland Ludovica Ariosta. Obstajajo posredni dokazi, da je obstajal prevod Tisoč in ene noči v romunščino že v 17. stoletju, temeljil pa je na grški različici te zbirke. Tako so se zgodbe že pred Gallandom razširile po Balkanu …
“Tisoč in ena noč je prodrla tako globoko v ljudsko domišljijo kot druge vzhodne knjige, ki jih poznamo, kot Sveto pismo, in težko je sestaviti celoten seznam pisateljev in umetnikov, na katere je to delo vplivalo.”
(The Independent)
d osemnajstega stoletja, ko je to delo prišlo do bralcev na zahodu, je eno izmed najbolj priljubljenih del svetovne književnosti, priljubljenost pa še vedno narašča s številnimi izvedbami, uprizoritvami ter priredbami vrhunskih avtorjev. V mnogih deželah, tudi pri nas, je Tisoč in ena noč s povprečnimi, delnimi in cenzuriranimi prevodi ponižana na zbirko preprostih otroških pravljic. Kjerkoli pa se je pojavil integralni prevod iz izvirnika, je to delo navdušilo, postalo takojšnja prodajna uspešnica in pustilo neizmeren pečat. Tisoč in ena noč velja za najvplivnejše delo, ki ni bilo spisano na zahodu, in za eno izmed desetih najvplivnejših literarnih del nasploh.
18. stoletju se Voltaire v svojem filozofskem romanu Kandid in Optimizem zgleduje, sklicuje in navezuje na Sinbadova popotovanja, Jonathan Swift pa spiše pod vplivom Tisoč in ene noči svoja Guliverjeva potovanja. Poljski plemič Jan Potocki, ki je prepotoval Orient v iskanju popolnega izvirnika Tisoč in ene noči, a ga nikoli ni našel, je po vrnitvi v Evropo spisal svojo mojstrovino, večplastno pravljico Rokopis iz Zaragoze. Prav tako je Tisoč in ena noč vplivala na najbolj znano delo Williama Thomasa Beckforda – roman Vahtek, ki ga mnogi označujejo za začetek gotskega žanra v književnosti in na moralno zgodbo Nourjahad pisateljice Frances Sheridan.
19. stoletju je Tisoč in ena noč navdihnila Alfreda Tennysona v pesmi Recollections of the Arabian Nights, Edgar Allan Poe je spisal svojo Tisoč in drugo noč, William Wordsworth v svoji avtobiografski pesmi The Preluse govori o svojem prebiranju arabskih pripovedk, Robert Louis Stevenson izda zbirko zgodb z naslovom Nove arabske noči. Tu so še Dickens (satira iz knjige Household Words), Hoffman (Hoffmanove pripovedke), Hugo (zbirka pesmi Les orientales), Beaumarchais (komedija Seviljski brivec), Goethe, Byron, Walter Scott, Charles Nodier, Gustave Flaubert, Stendhal, Keats, Dumas, Puškin, Tolstoj, Conan Doyle, Marcel Proust, Ruydard Kipling in nešteti drugi.
Najbolj kultna zbirka pripovedk na svetu, ki se je vtisnila v kolektivni spomin človeštva in eno izmed najvplivnejših del vseh časov, ki že stoletja presega vse kulturne in jezikovne meje.
20. stoletju postane vpliv tega dela še večji. Po Tisoč in eni noči so se zgledovala imena, kot so: Jorge Luis Borges, Rainer Maria Rilke, Barth, L. Ron Hubbard, Neil Gaiman, Bill Willingham, Githa Hariharan, Cameron Dokey, Larry Niven, Craig Shaw, Yeates, H. G. Wells, Gardner, A.S. Byatt, Stephen King, Salman Rushdie, Thomas Pynchon, L. Frank Baum, Italo Calvino, v Sloveniji pa Anton Aškerc (pesmi s turškimi motivi), Vladimir Bartol (roman Alamut), Ivo Svetina (drama Šeherezada), Boris A. Novak (pesnitev 1001 stih) in drugi.
21. stoletju pomen in vpliv Tisoč in ene noči samo še naraščata. Ilustracije Gustava Doreja, Salvadorja Dalija in drugih so že davno postale klasika, prav tako glasbena dela – npr. Nikolaja Rimskega-Korsakova in Carla Marie von Webra; da o gledališču, baletu, operi, radijskih igrah, nepreštevni televizijski in filmski produkciji ter v zadnjem času računalniških igricah ne govorimo.