Maks Viktor | 1001 noč | Muhammad Al-Idrizi - Tabula Rogeriana (1154)

Muhammad Al-Idrizi – Tabula Rogeriana (1154)

Eden izmed največjih in najsijajneših biserov svetovne kulturne dediščine in neprecenljivi literarni in umetniški spomenik ljudske književnosti, brezčasna in nesmrtna knjiga, ki že stoletja navdušuje bralce.

eprav so tradicionalno povezane s srednjeveško arabsko kulturo, sta nastanek in izvor pripovedk iz Tisoč in ene noči zavita v skrivnost in segata tako daleč v zgodovino, da o dejanskih začetkih lahko samo ugibamo. Zagotovo pa lahko govorimo o najmanj dvatisočletni zgodovini. Nihče ne ve, koliko so stare ali kdo jih je prvi povedal.

a vendar to niso pravljice Orienta. Prebivalci Azije, Arabije in Perzije so jih pripovedovali iz roda v rod, pa ne otrokom, ampak odraslim. Za postavitev palače Tisoč in ene noči so bile potrebne generacije. Zbirka je delo več tisoč avtorjev in nihče od njih ni vedel, da pomaga sestavljati to slikovito delo, eno najbolj vidnih in cenjenih knjig v vsej literarni zgodovini.

godbe, ki jih najdemo v zbirki, so bile uveljavljene v več ustnih tradicijah davnih ljudstev, ki so živela od 1. do 16. stoletja na različnih geografskih območjih; starodavne Mezopotamije, Indije, Grčije, zgodnje srednjeveške Perzije, Sirije in Iraka, Turčije, judovskega sveta ter Egipta srednjega veka. Raziskovalci se strinjajo, da je okvirna zgodba najverjetneje indijskega izvora. Malo literarno-detektivskega dela razkrije, da je vir te zgodbe sanskritska Mahabharata, ki je starejša več kot tisočletje od najzgodnejšega rokopisa Tisoč in ene noči.

“Glavna težava je spremeniti uveljavljeno miselnost, da je Tisoč in ena noč “knjiga za dojenčke in klasika za otroke”; medtem ko so njena visoka moralnost, opisovanje likov, razvoj in preplet zgodb ter izvirna poezija primerni za odrasle, pa četudi odmislimo nasilje, grobe in vulgarne duhovitosti. V bistvu je njena glavna pomankljivost le to, da leti previsoko.”

(Sir Richard Francis Burton, britanski raziskovalec, častnik, prevajalec, kartograf, pisatelj in filozof)

rient je poznal ljudji, katerih poklic je bil zabavati moške in ženske s pripovedovanjem zgodb. Končno se je nekdo odločil, da si bo pripovedovane zgodbe zapisal in jih pritrdil v nekakšen okvir, v katerem jih krutemu sultanu pripoveduje njegova žena. Kdaj so zgodbe prešle od pripovedovalca do pisarja, ne ve nihče. Prvi znani pisni vir, danes izgubljen, je knjiga perzijskih zgodb Hazar Afsanah (Tisoč zgodb) napisana med leti 225 in 250, ki je bila v arabščino prevedena okoli leta 850 pod naslovom Alf Layla (Tisoč noči). V 10. stoletju so bagdadskim Tisoč nočem dodali precej zgodb, ki jih v perzijski zbirki še ni bilo. V 11. stoletju, ko so prišle islamske vzhodne dežele pod turški vpliv, se pojavi naslov “Tisoč in ena noč”, ki izhaja iz turškega izraza bin-bir (“tisoč in en”), ki tako kot arabski »alf« preprosto označuje zelo veliko število. V 12. stoletju je slovita zbirka prišla do Egipta, kjer so ji dodali premnogo novih pripovedk, ne samo iz Egipta, temveč iz vseh koncev in dežel Jutrovega. V 16. stoletju je bila razvojna pot končana.

godbe, nekoč namenjene vsem, še posebej pa odraslim, so skozi šestnajst stoletij umetniki zapisovali, pripovedovali, jih brusili, širili, plemenitili in klesali, dodajali so nove zgodbe in tako so nastale različne verzije – rokopisi, ki vsebujejo več ali manj zgodb. Raziskovalci in literati so dolgo iskati kanonsko besedilo – popolno izvirno kopijo Tisoč in ene noči, a žal neuspešno – izvirnik oz. popolni arabski besedilni vir tega dela ne obstaja. V začetku devetnajstega stoletja so nastale štiri pomembne natisnjene različice besedila, imenovane Calcutta I, Calcutta II ter besedili Būlāq in Breslau, ki še vedno veljajo za najpomembnejše vire te zbirke.

Samo največji narodi so uspeli opraviti prevod Tisoč in ene noči iz izvirnega v svoj jezik, zato je ta prevod pomembno jezikovno ter kulturno dejanje, ki nas postavlja ob njihov bok.

Maks Viktor | 1001 noč | Arabski rokopis Tisoč in ene noči

Arabski rokopis Tisoč in ene noči

rvi večji evropski prevod v dvanajstih knjigah, takojšnja uspešnica francoza Antoina Gallanda »Les Mille et une nuits«, je izhajal od l. 1704 do l. 1717. Rokopis, po katerem je Galland prevajal, izhaja iz Sirije in datira v štirinajsto ali petnajsto stoletje. Gallandov okrnjeni prevod, ki je bil poleg tega bolj priredba, kot prevod, pa je bil nato kmalu preveden v angleščino in druge evropske jezike. Iz vseh teh prevodov so bile popolnoma izpuščene zgodbe, v katerih se pojavljajo prizori brutalnega nasilja, grob humor ali nazorno opisana spolnost.

ele sto let kasneje se je orientalist in raziskovalec Eduard Lane lotil podviga ponovnega prevoda iz arabščine v angleščino, za njim John Paine in Richard Burton. Njihovi okrnjeni prevodi, polni napak, arhaizmov in neustrezen prevod verzov ter ritmizirane proze strokovne kritike ne vzdržijo, vendar pa so kljub temu bili to celotni prevodi in so v konzervativni viktorjanski Angliji povzročili pravi škandal. Leta 1904 je svoj prevod v francoščino končal francoski orientalist J. C. V. Mardrus, vendar je tudi on izpustil posamezne zgodbe, verze pa prevedel preveč svobodno in v prozi.

emci so svoj izvirni prevod dobili leta 1921. Enno Littmann je bil končno prvi, ki je odlično opravil svoje delo, prav tako kot med obema vojnama M. A. Saljev svoj prevod v ruščino. Leta 1973 je izšel še poljski prevod iz arabščine, leta 1999 pa bosanski, ki ga je med obleganjem Sarajeva prevajal in prevedel Esad Duraković. Prav tako so bili do sedaj opravljeni izvirni prevodi v španski, italijanski, nizozemski, kitajski, japonski in hebrejski jezik.

Večina narodov ima, tako kot smo imeli Slovenci do sedaj, le delne prevode iz angleščine, nemščine in ruščine v svoj jezik.

Ta veličastna izdaja končno oživlja zgodbe Tisoč in ene noči v prvem popolnem in temeljitem slovenskem prevodu iz arabskega jezika.